Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Spominjamo se vrhunca kariere Colina Jacksona, ki je legendarnemu Britancu uspel na svetovnem prvenstvu leta 1993 v Stuttgartu, kjer je s svetovnim rekordom prišel do prvega naslova na največjem atletskem odru.
To je deveta od desetih velikih zgodb iz zgodovine svetovnih prvenstev, ki jih bomo objavili v odštevanju do letošnjega svetovnega prvenstva v atletiki v Tokiu (13.–21. september).
Zmaga Colina Jacksona na svetovnem prvenstvu 1993 – prvem, odkar so se odgovorni na krovni atletski zvezi odločili, da bodo prvenstva na sporedu vsaki dve in ne več na štiri leta – ni bila presenečenje.
Takrat 26-letni Valižan, ki danes pravi, da rad obiskuje Slovenijo in občuduje naš ponos, je bil v tistih letih praktično nepremagljiv.
Bil je štirikratni evropski prvak na prostem in evropski prvak tudi v dvorani, a zlate medalje članski konkurenci na globalnem odru še ni osvojil.
Kup spodrsljajev pred Stuttgartom
Na olimpijskih igrah leta 1988 v Seulu je bil drugi, štiri leta pozneje pa v ponesrečenem finalu v Barceloni celo šele sedmi. Na svetovnem prvenstvu leta 1987 v Rimu se je moral sprijazniti z bronasto medaljo, svetovno prvenstvo 1991 pa je zaradi poškodbe izpustil.
Nenazadnje je brez zlate medalje je leta 1993 ostal tudi na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Torontu, kjer ga je presenetil domačin Mark McKoy in ga prehitel za dve stotinki. Podprvak v dvorani je postal tudi na svetovnem prvenstvu štiri leta pred tem v Budimpešti.
Za zlato medaljo je tudi na Madžarskem ostal za dve stotinki, leta 1987 pa je bil na istem tekmovanju četrti.
Zaznamovala ga je predvsem Barcelona 1992
Predvsem ga je zaznamoval hud olimpijski spodrsljaj v Barceloni, kjer je bil po seriji zmag – pred prihodom na prvenstvo jih je nanizal enajst – z naskokom prvi favorit in tako samozavesten, da je z iger poslal svojega trenerja, nato pa se v finalu spotaknil ob oviro, izgubil korak in prehitel samo enega tekmeca.
“Po Barceloni sem bil pod hudim pritiskom, britanska javnost pa od mene ni pričakovala nič drugega kot zmago. Pritisk je bil velik, atleti smo bili takrat v domači javnosti pod precej večjo lupo, kot so današnji atleti, med Britanci je bila atletika res priljubljena, tako da sem bil res v velikem stresu. Hvala bogu za Linforda in Sally, ki sta dobro opravila svoji nalogi, tako da je bilo bremena malce manj,” se je ob 25. obletnici nepozabnega teka spominjal Jackson.
Rojaka sta mu tlakovala pot
Linford Christie in Sally Gunnell – to sta atleta, o katerih je ob spominu na Stuttgart 1993 govoril – svojih nalog nista opravila le dobro, ampak fantastično.
Christie, poznejši trener najhitrejšega Slovenca v zgodovini Matica Osovnikarja, je v ponedeljek na 100 metrov zmagal z novim evropskim rekordom 9,87.
Gunnell je šla četrtek še korak dlje – ob zmagi na 400 metrov z ovirami je odtekla svetovni rekord 52,74.
Piko na i nepozabnemu tednu britanske atletike pa je dan za tem – v petek, 20. avgusta – postavil Jackson, ki je že v četrtkovih kvalifikacijah in v polfinalu pokazal zelo suverena nastopa (13,23 in 13,13), v finalu pa poskrbel za enega najbolj nepozabnih trenutkov iz zgodovine svetovnih prvenstev.
Mislil je, da sploh ne bo mogel teči, nakar …
“Dobro se spomnim tistega dne. Cel dan sem se počutil slabo. Ko sem prišel na stadion, sem mislil, da sploh ne bom mogel teči. Tudi prva dva starta na ogrevanju sta se mi povsem ponesrečila. Obakrat sem zadel ob prvo oviro,” se je dogajanja pred nastopom kariere spominjal Jackson, ki je imel pred prvenstvom daleč najboljši izid sezone na svetu. Z rezultatom 12,97 je bil od drugega najboljšega hitrejši za 14 stotink.
Potem so se stvari v Jacksonovi glavi hitro spremenile.
“Po polomu na ogrevanju sem si rekel, da bo, kar bo. Da se sploh ne bom več obremenjeval in samo odtekel po božji volji,” je povedal o dogajanju na polnem Neckarstadion, na katerega se je nagnetlo približno 60 tisoč gledalcev.
Ob 20.40, ko je bil na sporedu veliki finale moškega sprinta na 110 metrov z ovirami, so obnemeli.
“Bilo je tako tiho, da sem slišal svoje bitje srca. Povsem sem bil osredotočen na svoj tek. Ko je počila startna pištola, mi je bilo po dveh korakih jasno, da bom zmagal. Potem sem ritem le še stopnjeval in zanesljivo zmagal. Najprej sem bil predvsem zadovoljen, ker sem končno zmagal, potem pa sem na semaforju zagledal še svetovni rekord in začel noreti od veselja,” je z obujanjem spominov nadaljeval Jackson, ki je z rezultatom 12,91 zmagal zanesljivo, za devet stotink, veliko britansko zmagoslavje pa je s srebrno medaljo dopolnil njegov rojak Tony Jarrett.
SP 1993, finale 110 m ovire (+0,5 m/s):
1. Colin Jackson (Velika Britanija) 12,91
2. Anthony Jarrett (Velika Britanija) 13,00
3. Jack Pierce (ZDA) 13,06
4. Emilio Valle (Kuba) 13,20
5. Florian Scharthoff (Nemčija) 13,27
…
Tek, s katerim se je zapisal v zgodovino atletike
Jackson je za stotinko popravil svetovni rekord štiri leta star svetovni rekord Američana Rogerja Kingdoma.
“Takrat sem bil vesel predvsem zaradi zlate medalje, ki sem jo končno osvojil, z leti pa je postalo jasno, da je svetovni rekord pomenil še precej več. S tem tekom sem se močno vpisal v zgodovino atletike,” je o nepozabnem večeru še povedal Jackson, ki je bil svetovni rekorder 13 let – do leta 2006, ko je njegov mejnik na 12,88 premaknil zvezdnik kitajskega športa Liu Xiang, ki je dve leti pred tem rekord izenačil.
Po Jacksonovem še trije svetovni rekordi
Po Xiangu sta svetovni rekord odtekla še dva atleta. Prvi je bil leta 2008 Kubanec Dayron Robles tekel 12,87, nazadnje pa leta 2012, ko je Američan Aries Merrit na mitingu diamantne lige v Bruslju odtekel neverjetnih 12,80.
Sledila je serija uspehov na največjem odru
Ni se pa Jackson v zgodovino atletike in športa vpisal le z rekordnim tekom in zmago v Stuttgartu, ampak še s številnimi medaljami, ki jih je za tem (in pred tem) osvojil. Že dva dni pozneje je na bil istem svetovnem prvenstvu srebrn z britansko štafeto 4×100 metrov.
Še drugič je na 110 metrov z ovirami svetovni prvak postal leta 1999, leta 1997 pa osvojil srebrno medaljo. Zmagal je tudi na naslednjih treh evropskih prvenstvih – v letih 1994, 1998 in 2002, še dvakrat pa evropski prvak postal tudi v dvorani.
Leta 1999 je bil svetovni prvak tudi v dvorani in na dvoranskem svetovnem prvenstvu 1997 osvojil srebrno medaljo.
Kariero je končal leta 2003, v njej pa osvojil praktično vse razen najpomembnejšega – nikoli ni postal olimpijski prvak.
Leta 1996 je bil v Atlanti še drugič olimpijski podprvak, v Sydneyju leta 2000 pa novo razočaranje doživel s petim mestom.
Toda na glede na to velja za enega najboljših atletov atletov v zgodovini in avtorja enega najbolj nepozabnih trenutkov v zgodovini kraljice športa.
Slovenski rekord je po 18 letih padel letos
Slovenski rekorder na 110 metrov z ovirami je Filip Jakob Demšar, ki je junija letos v Mariboru tekel 13,47 in za devet stotink popravil 18 let star rekord svojega zdajšnjega trenerja Damjana Zlatnarja, ki je leta 2007 tekel 13,56.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!